Dr. Tanja Repič Slavič: "Veliko zlorabljenih nikoli ne gre v prijavo, ker vidijo, kako so žrtve v javnosti 'raztrgane'."(1. del)

Dr. Tanja Repič Slavič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter redna profesorica na Teološki fakulteti, kjer predava predvsem teme o zlorabah in nasilju ter raznih oblikah zasvojenosti. Pri svojem terapevtskem delu se največ posveča žrtvam spolnih zlorab. V intervjuju nam je odgovorila na nekaj ključnih vprašanj, ki se pojavijo ob vsaki "novi aferi", ki pride v javnost. Kakšni psihološki mehanizmi se dogajajo v žrtvi, da sploh postane in ostane žrtev? Kakšen človek je storilec in kako izbira žrtve? Ter predvsem kakšne reakcije in miselni procesi se dogajajo v ljudeh, ko izvedo za zlorabo in zakaj je tako lahko verjetni storilcu in tako težko žrtvi?  Še pred nekaj desetletji spolne zlorabe niti niso bile nobena tema. Kar seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Kakšen razvoj družbe je bil potreben, da smo prišli do točke, kjer smo na to občutljivi in pozorni? Vsekakor lahko potrdim, da se o zlorabah več govori, se pogosteje piše, kot se je, vendar nisem tak optimist. Prepričana sem, da če bi vprašali žrtve zlorab, bi jih večina potrdila, da smo kot družba še zelo daleč od tega, da bi čutile dovolj občutljivosti, sprejemanja, podpore pri razkrivanju, ob tem, da spregovorijo ali celo podajo prijavo. Na terapijah veliko zlorabljenih pove, da raje nikoli ne gredo v prijavo, ko vidijo, kako še vedno mnogi »raztrgajo« žrtev, ki tvega obelodaniti resnico. S tem mislijo predvsem odzive okolice, ki se sprašuje, zakaj je to naredila, mu želi škodovati pri ugledu, gre za kakšno maščevanje, ima sama psihične težave in išče pozornost, in če je že kaj na stvari, zakaj je toliko let molčala, zakaj je še kar naprej hodila na ure klavirja, na trening odbojke, na obiske k sosedu, na njegova predavanja… Kakšna pot nas torej še čaka, da bo ta svet varen prostor za vse? Sama sem mnenja, da dokler bo okolica spraševala žrtev ZAKAJ je nekaj naredila ali ni naredila in ne obratno, ZAKAJ je storilec to storil, smo še vedno zelo daleč kot družba in je logična posledica tega, da ostaja več kot 90 % spolnih zlorab neprijavljenih. Med tistimi, ki so, pa se jih vsaj četrtina konča brez obsodbe. Spomnim se kar nekaj primerov s terapije, ko si hčerka ni upala niti svoji mami povedati za zlorabo, ker jo je bilo strah, da ji ne bo verjela in je preverjala na vse možne načine, kaj si ta mama misli o zlorabah. Enkrat je dala namerno na mizo časopis, kjer je bila objava krute zgodbe dekleta, ki je bilo več let ujeto v odnosu z vzgojiteljem, ki jo je redno zlorabljal. Čakala je, kaj bo mama rekla, ko bo to prebrala. Mamim prvi odziv je bil, da spet ena najstnica išče pozornost in po krivici obtožuje zelo dobrega človeka. Mislite, da jo je ta odziv spodbudil, da ji pove? Odgovor je seveda jasen. Ni ji povedala. Verjetno še do danes ne. Če se starš ali skrbnik zgraža ob tem ali onem primeru, ki pride v javnost, vidi žrtev kot tisto, ki je kriva, potem mu ne bosta ne hčerka ne sin, če bosta kdaj zlorabljena, povedala, kaj se jima je zgodilo, saj bi bilo izdajstvo očeta ali mame še hujše kot zloraba sama. Ob vsaki aferi, ki pride v javnost, žrtve, ki še niso spregovorile, opazujejo odzive in na podlagi teh odzivov dobijo moč in pogum, da povedo ali pa izgubijo upanje in se umaknejo v molk in tišino. Žal večkrat v to drugo, kar pa rabljem daje sporočilo, da so na varnem, če zlorabljajo še naprej! To je najhujše zlo! Kriviti žrtev, dajati odgovornost na njeno stran, jo spraševati »ZAKAJ«, ne glede na to, koliko je stara in v kakšnem odnosu je s storilcem, je tako narobe kot je narobe, če vozimo v napačno smer po cesti. Če ljudje tega ne zmorejo razumeti, naj vsaj ne obsojajo! Narediti storilca za žrtev in žrtev za storilca, je sistem obrnjen na glavo! Vsak ZAKAJ prebudi pri zlorabljenih najprej občutek krivde.

Dokler bo oklica spraševala žrtev ZAKAJ je nekaj naredila ali ni naredila in ne obratno, ZAKAJ je storilec to storil, bo še vedno več kot 90% spolnih zlorab neprijavljenih.

Lahko malo bolj razložite, kako je s krivdo? Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina Foto: Tomo Strle_CITRUS Verjetno je ta krivda še toliko večja, če se zloraba dogaja več časa, že pri majhnem otroku in to s strani osebe, ki je poznana in naj bi bila zaupanja vredna? Res je, kot pravite. Največ zlorab se zgodi v družinskem okolju oziroma s strani oseb, ki jim otrok zaupa - več kot 85 %. Žalostno, prav tam, kjer naj bi bil otrok najbolj varen, živi v peklu in ne more nikamor pobegniti. Otrok težko dojame (sploh, če je pred puberteto zlorabljen), kaj se z njim dogaja. Ima zelo mešane občutke. Nekdo se zanj zanima, sicer na zelo neprimeren način. Lahko da je zanj dober samo takrat, ko je telesno na razpolago, sicer pa brez stika. Osamljen, zapuščen, spregledan, začne verjeti, da storilcu nekaj pomeni, sicer si ne bi vzel vsaj občasno čas zanj, si želel njegove družbe, se z igral z njim, četudi na nenavaden način… Storilec sistematično in postopno pridobiva zaupanje in izkorišča otrokovo ranljivost. Otrok čuti, da nekaj ni prav, a v psihi naredi razcep, da lažje preživi – na osebo, ki je prijazna in na osebo, ki je pošast. Le kako bi preživel ta otrok, če ne bi nezavedno uporabil vseh obrambnih mehanizmov?? Ko pride do prvih spolnih dejanj, zlorabe, to presega njegovo dojemanj odrasle spolnosti. Ne ve, ali so dejanja namerna ali naključna. Nima besed. Ne razume, ker se ne da razumeti, ker ni opravičila in razlage, zakaj to storilec počne. Če storilec to podkrepi z besedami, da mu to počne, ker ga ima rad, bo ta otrok kasneje v življenju zamenjal ljubezen za zlorabo in se bo zapletal v odnose, kjer bo znova in znova zlorabljen, izkoriščan, ponižan, osramočen, razvrednoten… ali pa bo samo to počel drugim.

Storilec prepriča otroka, da je spolna zloraba nekaj »normalnega« in da to spada v njun odnos, kot del ljubeče skrbi. Včasih da otroku celo občutek, da je izbran, ker je res nekaj posebnega.

Torej lahko storilec celo prepriča otroka, da je to, kar počne nekaj »normalnega«? Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina

Nič ne ubije človeške psihe bolj kot dejstvo, da ista oseba izmenjuje nežnost in prijaznost z nasiljem in zlorabo.

Kako se dogaja s takim otrokom, ko odraste? Ostaja še naprej žrtev? Glede na ravno malo prej povedano, je jasno, da so otroku, ki doživlja zlorabo, če po domače rečem, porušeni vsi zdravi senzorji za strah, za postavljanje meja, varnost, zaupanje … pomešano je, kaj je ljubezen, kaj nasilje, kaj zlorabe, kaj spolnost, ki je zdrava in brez nasilja. Če tega ne razreši in če nikoli ne sliši, da to, kar je doživljal ni bil izraz ljubezni ali naklonjenosti, ampak zloraba, če ne sliši, da si ni zaslužil, da ni kriv, bo v odraslosti nezavedno privlačil okrog sebe ljudi, ob katerih bo podoživljal zelo podobne občutke ali celo dejanja. Zapletal se bo v odnose, v katerih bo veliko adrenalina, tveganih vedenj, hoje po robu, zasvojenosti, trpljenja, duševnih stisk, panike, saj mu bo le to poznano in domače. Na razumski ravni si bo želel miru, razumevanja, prijaznosti, iskrenosti, a to ne bo privlačno, ker ne bo za psiho domače in poznano. Zato ljudje težko razumejo, ko slišijo za kakšne zgodbe odraslih zlorabljenih oseb, kako to, da se niso uprle, branile, sploh če je šlo za dlje trajajočo navezo… Če si že od otroštva globoko ranjen, zatrt v svoji intuiciji, psihično nestabilen, potem si najboljša vaba za tistega, ki išče točno tako osebo, da jo bo izoliral, osamil in nad njo izvajal katero koli vrsto nasilja, manipulacije in zlorab. Še več – žrtev bo lahko celo prepričal, da to počne »v imenu ljubezni«. Spomnim se ženske, ki je hodila na terapijo in je povedala, da jo je oče spolno zlorabljal. Rekla je, da je do 18 leta živela v prepričanju, da je normalno, da očetje spijo, imajo spolne odnose s svojimi hčerkami, ker se je to njej dogajalo vsak dan. Šele pri 18ih letih je na enem predavanju dojela, da to ni bila ljubezen, da to ni bilo normalno, ampak da je bila to zloraba. Njeno telo je ves čas čutilo, da nekaj ni v redu, saj je bila prekomerno težka. Tolažila se je s hrano. Si naredila iz odvečnih maščobnih celic oklep, v upanju, da bo manj privlačna, da bo rešena ubijanja na obroke. Pa ni bila. Zaljubila se je v fanta, ki jo je prepričal, da je vredna svojega denarja in jo prodajal v sobi drugim moškim in z njo služil. Ta ženska je bila čustveno otopela, mrtva, da je lahko preživela. Intelektualno, razumsko pa je bila nadpovprečna – zlata maturantka…  Si lahko predstavljate, kaj vse je doživljala? Leta in leta je garala, da je začela počasi drugače živeti, počasi čutiti svoje telo, verjeti, da ONA ni enako ZLORABA. Da je zloraba nekaj, česar nikoli ne bi smela doživeti in da ni nič kriva. Spolno zlorabljene osebe se identificirajo s spolno zlorabo. Jaz sem zloraba. Ne ločijo, da je eno zloraba, drugo pa so one, tako je vse prežeto s temi občutji zlorabe, od gnusa, sramu, krivde, strahu… Na terapijah vedno rečem ljudem, ki so bili spolno zlorabljeni, da ne glede na to, kaj so doživeli, da je upanje, da je lučka na koncu tunela, ki je morda še ne vidijo… da je novi dan, četudi se spomini res močno prebujajo, ampak danes so na varnem. Zloraba se ne dogaja več. So samo popotresni sunki  in da imajo možnost, da se odločajo drugače, niso ujeti. Lahko si dovolijo narediti nekaj novega, poslušati sebe, tisti glas, ki so ga vedno samo utišali, preslišali. Lahko si dovolijo spremembe, saj ponavljanje starega ne prinese v življenje nič drugačnega, lepšega. Čeprav nas naša preteklost v veliki meri oblikuje, nas ne sme določati.

Če si že od otroštva globoko ranjen, zatrt v svoji intuiciji, psihično nestabilen, potem je najboljša vaba za tistega, ki išče točno tako osebo, da jo bo izoliral, osamil in nad njo izvajal katero koli vrsto nasilja, manipulacije in zlorab.

Neko splošno mnenje je, da ima žrtev vedno podoben psihološki profil. Da je šibka, naivna, da nima socialne varovalke v družini… je res tako preprosto? Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina V drugem delu intervjuja, ki bo objavljen jutri, preberite še o psihološkem profilu storilca, ter miselnih procesi, ki se dogajajo v ljudeh, ko izvedo za zlorabo in zakaj je tako lahko verjetni storilcu in tako težko žrtvi?