“Bog na tleh kopalnice”

Foto: Zajem YouTube videa Nightbirde

Nemalokrat se zgodi, da ljudje kljub svojemu kratkemu življenju celemu svetu dajo neizmerno bogastvo. Včasih so to otroci, drugič pa mladi, ki so komaj zacveteli oziroma katerih talent je šele dobil krila. Med slednje spada Nightbirde, ki se je junija leta 2021 pojavila na odru ameriških Talentov in zapela svojo pesem “V redu je”.

V njej je opisala svojo borbo z rakom, kar je prisotne v dvorani ganilo do solz, poklonili pa so se ji tudi s stoječimi ovacijami. Sodniki so Janino avdicijo ocenili za eno najbolj avtentičnih, kar so jih v tisti sezoni oddaje slišali. Simon Cowell jo je nagradil z udarcem po zlatem gumbu, to pa jo je uvrstilo med finaliste. Toda Jane je svoje tekmovanje morala čez nekaj časa prekiniti, saj se je njeno zdravstveno stanje znatno poslabšalo. Nekaj mesecev za tem, 19. februarja 2022, je umrla, stara komaj 31 let. Eno leto po smrti še vedno navdihuje. In to ne samo zaradi svojih pesmi.

Z rakom v zadnjem stadiju in zapuščena od moža

Nightbirde oziroma Jane Marczewski je bila mlada pevka, glasbenica in avtorica besedil, ki se je šele leta 2011 začela podajati na glasbeno pot. Ko je pri 29-ih že drugič zbolela za rakom, se ji je sesul svet: tumor se je pojavil na več kot 100-ih mestih po telesu, zdravniki so ji dali največ 6 mesecev življenja in 2 % možnosti, da preživi. Prvemu šoku, da je na smrt bolna, je kmalu sledil še drugi: njen tedanji mož ji je samo 14 dni po zadnji diagnozi rekel, da jo zapušča. Jane se je kar naenkrat morala soočiti s tem, da umira in da ji je razpadel zakon. Kot je pripovedovala kasneje, je šele nekaj mesecev po prvem (takrat zelo uspešnem!) zdravljenju ugotovila, kaj se ji je sploh zgodilo, in zaradi tega je padla v obup ter mesece in mesece skušala samo preživeti.

Kljub bolezni pa se ni hotela vdati. Zadala si je, da bo še naprej pisala pesmi in jih namenjala vsem tistim, ki bodo kdaj koli na tleh, kot je bila ona. V tem času so nastala neverjetna besedila, ki jih je lahko napisal samo nekdo, ki je veliko trpel, hkrati pa se zavedal, da je kljub zapuščenosti od “ljubezni svojega življenja”, ljubljen. Jane ni prenehala biti nasmejana in je tudi trdno verjela, kar je izrekla na ameriških Talentih: “Ne moreš samo čakati, da bo življenje prenehalo biti težko, preden se odločiš, da boš srečen.” Poleg pesmi, ki jih je pisala, so nastajali tudi osebni zapisi in pogovori. Iz njih smo zbrali nekaj zelo močnih sporočil, ki še danes nagovarjajo milijone ljudi po vsem svetu.

V neizmerni praznini

30. oktobra 2020, ko je Jane razmišljala o smislu vsega, kar se ji dogaja, je na svojem blogu med drugim zapisala: “V razumevanju stvari, ki so se mi zgodile letos, še nisem tam, kjer bi želela biti. Vem pa eno stvar: Ko gre za bolečino, se Bog pogosto ne ukvarja s tem, da bi jo odstranil. Namesto tega jo še poveča. On veliko bolj daje kot jemlje. Ne umika mi teme, dodaja pa svetlobo. Ne prizanaša mi, ko sem žejna, prinaša mi pa vodo. Ne ozdravlja moje osamljenosti, toda prihaja k meni. Zakaj si torej mislimo, da je Bog nekje daleč, ko trpimo?

Na začetku je bila neizmerna, neizmerna praznina. Toda Boga je vleklo k njej kot meglo v morje. Raztegnil je svojega Duha nad praznino in tam ostal. Če so zgodbe, ki sem jih slišala o njem, resnične, mi je On zagotovo najbližji. Nam najbližji. Vidite, Stvarnik je še vedno tukaj, kjer je vedno bil: Lebdi nad praznino.”

Bog na tleh kopalnice

9. marca 2021, po večmesečnem zdravljenju, je na svojem blogu zapisala, da se je v tem času počutila kot “žarnica, ki brenči nekje daleč”: “Tri mesece sem preživela naslonjena na steno. Ob nočeh, ko nisem mogla spati, sem ležala v kadi kot žuželka in strmela v svoj odsev v gumbu prhe. Bruhala sem, dokler nisem bila izžeta. Zavila sem se v svoj kopalni plašč in legla na ploščice. Tla v kopalnici so postala moj kraj za skrivanje, kjer sem lahko kričala in bila grda; kjer sem lahko vpila in pljuvala ter na koncu zadremala, srečna, da spim, tudi z glavo na straniščni školjki.” Opisala se je kot “soseda od Boga”, ki v spodnjem nadstropju z metlo udarja po stropu. “Vsak dan se pojavim na njegovih vratih. Včasih s pesmimi, včasih s kletvicami. Včasih z opravičili, darili, vprašanji, zahtevami. Včasih uporabim svoj ključ pod preprogo, da vstopim. Drugič pa se predramim zunaj, dokler mi On sam ne odpre vrat.

Oklicala sem ga za goljufa in lažnivca in mislila sem resno. Rekla sem mu, da želim umreti, in mislila sem resno. Imejte me za zagrenjeno, če želite – dam vam prav. Štejte me med jezne, cinične, užaljene, otrdele. Toda imejte me tudi za božjo prijateljico. Kajti videla sem ga v redki obliki. Čutila sem njegov izdih, ležala v njegovi senci, mežikala, da bi prebrala sporočilo, ki mi ga je napisal na fugo: ‘Tudi jaz sem žalosten.’

Tudi v dneh, ko nisem tako bolna, se v popoldanski svetlobi včasih uležem na preprogo v kopalnici, da bi ga poslušala. Vem, da se sliši noro, in tega ne znam zares razložiti, toda Bog je tam – tudi sedaj. Slišala sem reči, da nekateri ljudje ne morejo videti Boga, ker ne želijo videti dovolj nizko, in res je. Če ga ne vidite, poglejte nižje. Bog je na tleh kopalnice.”

Odpustila

V podkastu, ki ga je posnela marca 2021, je spregovorila tudi o bolečini ločitve. “Ozdravitev se dogaja po korakih na neprepoznavne načine. Dano mi je bilo, da sem odpustila, ker sem razumela, da je samo nekdo, ki je zelo strt, prizadet in zgubljen, zmožen zapustiti svojega zakonca na takšen način.” Jane nato pripoveduje zgodbo o roži, ki je rasla na skali. “Ko so jo vprašali, kaj dela tam in zakaj ni skupaj z drugimi rožami, je odgovorila: ‘Ni bilo pošteno, kar se mi je zgodilo. Toda nekdo me je prinesel sem gor in me pustil tukaj na skali. Moje ime je ‘Nosim stroške’, ampak kličete me lahko tudi ‘Odpuščanje’. Brez moje krivde sem pristala tukaj, brez zemlje in vode, toda odločila sem se nositi stroške mojega ozdravljenja – svoje korenine sem pognala pod skalo in voda, ki je tekla nedaleč stran, mi je po kapljicah dajala življenje. Tako sem zrasla tukaj na skali in postala tako lepa, kot bi morala biti.'” Ta zgodba je Jane zadela zelo močno, ker je dojela, da lahko gre na pot ozdravljenja tudi, če se ji njen bivši mož nikoli ne opraviči, popravi krivice ali povrne, kar ji je “vzel”. Razumela je, da je odpuščanje isto kot reči “sva si bot”. Sama bo “krila stroške” za svoje ozdravljenje.

Zdravilo za samoto

1. junija 2022, le nekaj mesecev po Janini smrti, je njena družina na Instagramu objavila del Janinega eseja z naslovom “Zdravilo za samoto”, v katerem je zapisala, kaj je tekom bolezni končno spoznala: “Sem neskončno ljubljenja.” “Zadnji koščki mojega ponosa so morali umreti. Zadnja kapljica mojega prepričanja v laži, da nisem vredna ljubezni. Moja paradigma se je morala sesuti, da sem našla celovitost. Nisem živela zgodbe, ki sem si jo želela, toda zgodba, ki jo živim sedaj, je precej neverjetna.

Na lastne oči sem videla brezpogojno ljubezen. Stvar, v katero vsi trmasto želimo verjeti, a večina ljudi je ne vidi. Ko sem izgubila vse, ko se je bilo nemogoče pretvarjati, da sem karkoli drugega, sem se srečala z najbolj ekstravagantnim gibanjem ljubezni, kar sem jih kdaj koli videla.

Rak je prišel krast in ubijat, a izkazalo se je, da mi je v resnici dal nenadomestljivo darilo: neomajno vero v brezpogojno ljubezen in razumevanje, kakšna čast je biti tukaj – živ in del gibljivega, krasnega sveta.”

Jane je za seboj pustila izredno glasbeno, umetniško in duhovno zapuščino. Njena družina še naprej poskuša uresničevati projekte, ki so ostali nedokončani. Včeraj, na 1. obletnico njene smrti, so izdali njen prvi album.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Vprašam se: je zdravljenje tako hudo bolne osebe, ki ima metastaze povsod, sploh smiselno? Ali je to še ena vrsta mučenja in trpinčenja za človeka? Kaj s tem sploh pridobimo? Ali ni boljše, da tako hudo bolnemu človeku olajšamo trpljenje in muke? Pravijo, da v 21. stoletju nihče ne bi smel več trpeti tako hudih muk, ker so na razpolago vsa mogoča zdravila. Saj se ne čudim, če se nekomu, ki tako hudo trpi, čisto zrola in začne preklinjati, čeprav prej ni nikoli.
    Za nekoga, ki tako hudo bolnega partnerja oz. zakonca zapusti, pa nimam besed. To je po mojem mnenju čisti gnoj od človeka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja