Foto: ShutterstockVerjetno marsikoga zanima, kaj imata na temo dobrih medgeneracijskih odnosov povedati zakonca, ki sta poročena 37 let, imata štiri odrasle otroke, pet vnukov in ki v večnadstropni hiši sobivata še z dvema mlajšima družinama. Da se izrazimo malce bolj matematično: 1 hiša, 3 družine, 12 ljudi in 1 vhod.
Govorimo o Alešu in Marinki Čerin, voditeljskem in pričevalskem paru pri Družini in Življenju, ki sta pred dnevi na Srečanju zakoncev in zakonskih skupin v Kančevcih imela predavanje z naslovom: “K ‘ta mladim’ v copatih”. Predavanje je vredno, da se ga sliši (in tudi doživi) v živo, vseeno pa se nam je zdelo vredno, da izpostavimo nekaj poudarkov, ki so nas med predavanjem močno nagovorila.
1. Lestvica prioritetnih odnosov. Jo imaš “poštimano”?
Aleš Čerin nas je spomnil, da v Svetem pismu kar na štirih različnih mestih piše, naj mož zapusti očeta in mater, se pridruži svoji ženi, da bosta eno meso. Ob tem je povedal, da z ženo več let nista v celoti razumela sporočilo tega stavka. Kot dobro razlago sta dala primer nekoga, ki se sicer lahko “odseli” od svojih staršev, a še vedno svoje odločitve presoja preko tega, “kaj si oče in mama mislita” oziroma kakšna bi bila njuna pričakovanja. To pa po besedah zakoncev Čerin nikakor ne pripomore h gradnji edinosti s svojo ženo, saj je pri njunih odločitvah vedno prisoten nekdo “tretji”.
Moramo se namreč zavedati, da obstajata dve vrsti odnosov: odnos s starši in odnos z zakoncem. Prvi je začasen (vsaj, kar se vzgoje tiče), drugi pa je trajen in celo zakramentalen. “Težave pri družinskem življenju se pojavijo takrat, ko imamo odnos z očetom ali mamo za bolj pomemben kot tistega s svojim zakoncem,” sta pojasnila. “Ko se odrasel moški poroči, je zanj Bog na prvem mestu. S tem odnos s staršema pade na tretje mesto. In ko se mu rodi prvi otrok, odnos s starši pade na četrto mesto.”
Prav tako pa sta še omenila težave, ki se lahko pojavijo na drugi strani, in sicer, ko imata starša (ali eden od njiju) lastniški odnos do otrok. “Nekateri starši težko sprejmejo dejstvo, da niso več prvi v otrokovem življenju, da je sedaj prva oseba mož ali pa žena. V takšnem primeru je bolje, da mlad par že v samem začetku gre na svoje, da bo zmogel med seboj vzpostaviti trden odnos,” sta svetovala.
“Težave pri družinskem življenju se pojavijo takrat, ko imamo odnos z očetom ali mamo za bolj pomemben kot tistega s svojim zakoncem.”
2. Kultura “midva”
Kot nadaljevanje prejšnje misli sta Čerinova izpostavila, da mora par takoj po poroki začeti ustvarjati kulturo “midva”. Če je prej veljala kultura “jaz in moji starši” ali samo “jaz”, se po poroki to mora spremeniti. Kar pa nikakor ni samoumevno, še manj pa lahko. Vendar zakonsko in družinsko življenje zahteva, da mož in žena na mnogih področjih vedno bolj izoblikujeta “en glas” – kar se tiče vzgoje otrok, odnosa do staršev, stila življenja, odločitev glede porabe denarja itd.
3. Ponižnost ‘ta starih’ oz. kaj je tastova odgovornost
Aleš je na tem mestu govoril o t. i. “izgubi moči”, ki jo še posebej doživljajo tasti, ko se morajo delu svojega posestva “odpovedati” oziroma ga dati nekomu drugemu na razpolago. Da se nečemu odpoveš (in tega ne daš le deloma), potrebuješ ponižnost. V kontekstu predaje “posestva”, pa je predavatelj omenil še posebno tastovo odgovornost: “Da lahko mladi pridejo v hišo, je odgovornost tasta. Če je on copata, mladim ne priporočam, da si sploh upajo priti v hišo, ker bodo drugače zakraljevala čustva. Tast pa je tisti, ki določi meje, poskrbi, da pride do dogovora, kako bodo z ‘mladimi’ skupaj živeli. Ne gre zato, da bi bilo vse po njegovem, ampak da je nekdo varuh teh dogovorov.”
“Če je tast copata, mladim ne priporočam, da si sploh upajo priti v hišo, ker bodo drugače zakraljevala čustva.”
4. Družina kot država
Pomembno je tudi, kako naj mlada družina “dojema” staro in obratno. “Smo dve družini, imamo se radi, se spoštujemo in se ne vtikamo drug v drugega. Smo dve entiteti, ki imata določene vrednote in načela.” Zakonca Čerin ob tem priporočata, da se družine med seboj pogovorijo, katere vrednote in načela si želijo, da bi vladala med njimi.
5. Pogovoriti se je treba čisto o vsem!
“Načela in vrednote, ki jih želimo zasledovati, moramo potem uresničiti v praksi,” sta jasna. “Kako si bomo razdelili stroške, kako si bomo prihajali na obisk (da potrkaš, s tem pokažeš temeljno spoštovanje do druge družine), kako bomo skrbeli za skupne prostore, za kateri del okolice bo kdo skrbel itd.” Jasna meja se tudi mora videti v tem, kdo primarno vzgaja otroke (vnuke) in da stari starši niso samoumevne “varuške”.
6. Skušnjave: Tašča bi “pomagala”, tast pa “svetoval”
Nedvomno imajo starejši več izkušenj in v marsičem tudi več znanja. Ravno zaradi tega pa imajo večkrat skušnjavo, da bi mladim dajali nasvete ali naredili kaj namesto njih. Tukaj se Čerinova strinjata, da se stara starša morata “držati nazaj” in pomagati ter svetovati šele, ko mladi za to prosijo. In če bi vseeno rada kdaj pa kdaj svetovala ali pomagala? Aleš malo za šalo malo za res namigne: “Marinki svetujem, naj jim reče, da ji rečejo.”
7. Kdo ima prav?
Ne da bi se kdorkoli moral posebej truditi, se v vsakem (tako v mladih kot v starih) naselijo neizrečena pričakovanja. “Jaz pričakujem, da bodo živeli tak način življenja, kot ga živim jaz. Toda oni živijo svoje življenje. Kdo tukaj pravi, da je moj način življenja edini pravi in da je drugi napačen? Ni pravih in napačnih stilov življenja, so le drugačni,” še povesta.
8. Slika pove več kot 1000 besed:
Če želite o dobrih medgeneracijskih odnosih izvedeti še več, si oglejte 3 oddaje z odličnim dr. Miho Rutarjem.
1. Kako postaviti odnos otrok – starš na odrasel nivo?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
